Dokaz ...
avtor: Blackout

Ah, plameni so vedno tako sladki. Tako neukrotljivi in napačno razumljeni. Rdečelasa postava je nežno zaprla oči in se prepustila vročini, ko je še en pramen divje oranžne obliznil začetek njenega plašča.
Dvignila bi roke, če bi jih mogla, kričala v agoniji, če bi hotela, pa ni.
Saj zdaj je bilo tako vseeno.

Prestrašene rjave oči so zrle v zlato peščeno uro v njeni roki, prsti so se nekontrolirano tresli.
"Saj veš, kolikokrat moraš obrniti, kajne?"
Trdno je stisnila ustnice, seveda je vedela.
Še zadnji odblesk tistih oči, za katere je prosila sama pri sebi, da jih ne vidi zadnjič ... Pa saj bo čez nekaj sekund že nazaj.
"Če nočeš, lahko odnehaš. To je bila neumna ideja, jaz - "
Utišala ga je z enim samim pogledom. Ni mogla govoriti, ni mogla, ni mogla. Že dolgo ne. Od takrat, pač, ko ji je on prerezal vrat.

več

proza