Sto petindevetdeset dni je lenobno odteklo z umazanijo do odprtega morja in prav toliko noči, kar je nazadnje pustil vekam, da mu zdrsnejo prek oči. Triindvajset so jih pogoltnile globine, odkar si je nazadnje ubijal hrano. Pil ni več, naučil se je jesti vodo, in slišal je valove žarko razredčene krvi, kako mu buta ob stene žil, ki so postajale vse bolj brezbarvne, v pljuskih je okušal dom svojega grla. Post do dne, ko je končno zatipal škrge na vratu, se je vlekel v neskončnost.

več

proza