Arnkatla's Fimbulvetr

Naslov sporočila: Arnkatla's Fimbulvetr Čet Mar 12, 2009 8:15 pm

Ulov
[January 15, 2009]

Sto petindevetdeset dni je lenobno odteklo z umazanijo do odprtega morja in prav toliko noči, kar je nazadnje pustil vekam, da mu zdrsnejo prek oči. Triindvajset so jih pogoltnile globine, odkar si je nazadnje ubijal hrano. Pil ni več, naučil se je jesti vodo, in slišal je valove žarko razredčene krvi, kako mu buta ob stene žil, ki so postajale vse bolj brezbarvne, v pljuskih je okušal dom svojega grla. Post do dne, ko je končno zatipal škrge na vratu, se je vlekel v neskončnost.

***

Obrežje so prekrivali popolni ovali prodnikov, utrujenost ga je spodnesla v plazenje po kolenih. Pestila ga je blazna želja - najti en sam, vsaj en, oster ploščat kamen, da bi ga lahko zalučal po skoraj nezemsko mirni gladini. Vladalo je stalno brezvetrje, ozračje je bilo polno soli, ki jo je bilo moč okusiti zgolj z iztegom jezika, nosnice so se že privadile vonju, v robove vek okoli beločnic so se zoprno zajedali kristalčki. Vztrajal je v klimi lastne izbire, prav tako kot jo je sapnik zavračal, lasje so se mu ujeli v navijalke vlage.

Pesem je bila motna, a občasno se je prevesila v tako ostro jasnost, da je bodla v ušesa. Njene besede niso pomenile ničesar, ustvarjale so zamazane slike, uokvirjene v sladkobo njegovih preteklih let in ljudi, tistih, ki jih zdaj več ni potreboval, ni smel, ni mogel, ter predvsem – ni hotel rabiti. Prekrstil se je v Nadzor, v rokah je trdno držal ribiško mrežo.

Spet se je poskusil vreči v vodo in se s krhkim telesom odbil od gladine, vstal je in hodil po vodi, tik pod površjem je lebdelo njeno telo in se smehljalo z arhajskim nasmeškom. Videl je neskončne slapove njenih ognjenih las pod stopali in ni jih mogel čutiti, videl je njene gibke dlani, ki jih ni mogel zgrabiti in izvleči na kopno.

Vzel bi dolg nož in ji ostrgal luske, odrl bi kožo repa in jo sežgal v soncu, da bi lahko obdržal njene noge, odsekal bi ji glavo z vratom, da ne bi gledal gnusnega potrzavanja dušečih se škrg, naslajal bi se nad zvijajočim telesom, ki bi ob koncu obmirovalo v razkrečenem koraku, použil bi jo kot nebeško mano.

Njeno zapeljevanje so bile kretnje otroka, igrala se je s svojo frigidnostjo, medtem ko je proti njemu stegovala vitke roke.

Poltenosti bi se vdala kot neumna riba trnku.

Skozi lase, ki jih ni mogel odmakniti, je lahko videl obrise belih prsi. Z rjastim rezilom je zarezal skoz gladino. Podoba ženskosti se je razblinila, a napevu je vpihavala vedno večjo jakost.

Če bi imel barko, bi bil mornar.

Glušel je od poltonov žalobne disharmonije in se čudil njeni hipnotičnosti, vabil ga je slan okus po grehu, strah ga je pehal na obalo, dokler ni obležal med oblimi zlizanimi kamni, ki so ga žulili v razhrbteničen hrbet.

Če bi bil mornar, bi utopil svojo barko, ona bi raztrgala jadra in polomila krmilo. V njeni pesmi bi odmeval smeh namesto besed, čim bi zatisnil oči.

***

Led se je srebrno bleščal in se zdel svetlejši od odprtega neba, polnega pogoltne praznine, pograbil je sekiro in se zazrl v varljivo trdnost podlage.

Spev se je bil pomaknil v ozadje, v pomrznjeni gladini je zagledal svoj obraz, s katerega so mežikale njene lahno priprte oči. Ogledoval si je svoje rahitično telo in se pognal naprej za podobo, ki je bežala naprej v neskončnost vedno hitreje in čakala, da mu zdrsne v izgubi ravnotežja.

Ni opazil, kdaj je izgubil sekiro, podlaga se je vdrla neslišno, globina ga je vsrkala vase s slastjo in zlepila šibke zametke škrg, ki so se rojevali pod ušesi.

Ni verjel v letne čase in čarobna bitja.

Prejel je za darilo nenadno zimsko presenečenje, za hip je lahko čutil ostrino lusk tik ob svojih stegnih, udarec repa prek meč.

***

Štirideset dni je minilo, odkar je zadnjič jedel in prav toliko, kar je zadnjič vdihnil njen slankast vonj. Njegovo truplo je naplavljeno spalo na oblinah proda, luknjo sredi života so mu prerasle alge. Njegovo srce je bilo požrto v globinah, Sirena je bila sita.

Bil bi slab kapitan.

_________________
[Watching complexity:]
Chaos and order, two branches on the creation tree
Twins of opposites, but balancing the pendulum
Like children swinging the seesaw in glee
Unknowing about malice, destruction and odium

Naslov sporočila: Re: Arnkatla's Fimbulvetr Čet Mar 12, 2009 10:35 pm

Žbice
[December 27, 2008]

Zima je našla pot tudi do njihove podrtije, ki so ji nekoč pravili hiša, predrzno je vstopala v notranjost skoz razpokane stene, razbita okna in luknjasto streho in z največjim zadovoljstvom pronicala v špranje njihovih src.

Prepih, ki je bil prej hladen, je zdaj postal oster in leden, umazane in obrabljene cunje, v katere so se zavijali, jim niso služile bolje, kot če bi se zavili v uničene ribiške mreže. Zvok okraskov, ki so potrkavali eden ob drugega v bogatem delu mesta, je bil podoben temu, ki je odmeval po njihovem prostoru, le da niso znali določiti, ali ga povzročajo s šklepetanjem zob, ali je to zgolj živčnost lastnih kosti v njihovih telesih, ki se še vedno trudi odgnati turobnost.

Kič je dušil dih bogatašem, stare gospe odeval v težko krzno in zamaščene otroke v debele škornje, ko so se sprehajali po ulicah, z nečimrnostjo pod roko. Zimski mraz je ubil vse vonje, smrad pokvarjenih bogatašev in smrad revščine, naftalin je skoraj izginil in pepel prav tako.

Deklica ob peči je obstala in odvrgla prednjo nekaj drv, za katerimi se je gnala večino dneva. Komaj je čutila lastno telo, bilo je, kot bi se ji tok telesnih tekočin zaustavil in zmrznil v žilah. Pogledala je cunje, v katere je bila odeta, in prvič v življenju so bile lepe; okoli njih je zaledenela plast snega, ki se je bleščala bolj kot katera koli stvar, ki jo je kdaj videla.

»Lepa sem v snegu, samo v snegu,« se je slišala zašepetati. Nato se je hitro zavlekla v umazan kot, bala se je, da jo je kdo slišal.

»To je vse, kar si prinesla, umazanka!?« Razsrjen glas je bil bratov. Vedela je, da se ji bo dnevno sanjarjenje maščevalo, revežem so bile sanje prepovedane tudi ponoči. A tako ali tako je bila preveč otrpla, da bi čutila udarce, saj ni niti lastnega nasmeha.

Obleka se ji je stajala šele, ko sta ostali v hiši sami z materjo in bila je šele na tem, da se začne prav počasi sušiti.

»Kako ti je uspelo uničiti vso obleko, saj sploh še ni pošteno padal sneg,« je žalobno materino godrnjanje zamazalo tišino.

»Kmalu bo!« je vzkliknila, po nesreči preveselo.

»Da te ni sram, dobro veš, kako težko se vsako leto obdržimo pri življenju, kako garamo in zmrzujemo in se po tleh plazi lakota, medtem ko lahko boljši od nas uživajo v okrasju in bruhajo od preveč hrane!«

Saj sploh ni šlo za to, a pričakovala je, da jo bo mama razumela, kot jo je hotela razumeti. Sovražila je namreč to, da njena hči še vedno sanja, zato se je delala, da ne ve, kajti bila je to največja sramota za družino, kot so bili oni, bila je izdaja.

»Kočija bo tudi prišla,« je rekla deklica z žarečimi očmi. »Morda me bo vzela s sabo.«

Materin smeh je zvenel kot kašelj. »Nobenega princa ne bo, slišiš. Princi ne obstajajo, sploh pa ne za take kot smo mi, take kot si ti.«

Ena od sester se je prenehala pretvarjati, da spi, spet jo bo lahko zbadala in potem ji bo topleje. »Misliš, da so princem všeč takšne grdavše?« se je zarežala. »Poglej se, umazanka, tvoj sajasti obraz in bose noge, kako privlačno …«

»Ko pride sneg, bo vse lepše,« je rekla deklica.

»Ko pride sneg, bomo vsi mrtvi.« je odsekala sestra in s kotičkom očesa opazovala učinek njenih besed na mater. Svoje sanje je že zdavnaj pojedla, izginile so družini v čast in tudi ona sama ni bila več tako lačna.

Z dotrajanega gugalnika je bilo moč ujeti le škripanje.

»Umila se bom v snegu in stkala si bom obleko iz snega. S kočije bo stopil princ in se zaljubil v moje široko odprte oči in rdeče ustnice in moji lasje bodo ogenj, ki bo zmehčal njegovo srce!« je zaklicala deklica.

»Neumnica, princ bo stopil iz kočije in pod belo obleko zagledal sajasto kožo, gnusila se mu boš, ker boš še vedno zaudarjala po revščini, ne glede na to, če boš zmrzovala v namišljeni obleki z utvare statev.« Zven teh besed je bil čuden, ni več vedela ali je materin ali sestrin.

»Dotaknil se bo mojega lica in me prijel za roko, rekel mi bo, da sem mu všeč in odpeljal me bo na dvor. Tam me bo vzel za ženo in imela bova veliko lepih otrok!«

»Še za vlačugo nisi dobra revežu! Dotaknila se boš princa in njegov obraz bo odet v grimaso odpora. Pljunil ti bo v obraz in ti strgal obleko. In potem se bo smejal, ko bo štel kosti tvojega umazanega, mršavega telesa.« To vpitje je zagotovo povzročala množica glasov, zdelo se ji je kot bi se prebudile vse sestre, kot bi vse ženske, ki so jo poznale prišle na praznično večerjo - njenih sanj.

»Ko bo stopil iz kočije se mu bom vrgla v objem in povedal mi bo, da je vse življenje čakal samo name. Na dvoru bova plesala in ves svet bo gledal najine poljube!«

»Ko bo stopil iz kočije, ti bo povedal, da ne obstaja, povedal ti bo, da je tvoja izmišljotina in mi ti bomo povedali, da ne obstajaš ti.« Nanjo se je zdaj drla že cela družina.

»Ne obstajaš več, ne obstajaš!« se je vanjo zlivala pesem kričanja. Čutila je odločen moški prijem na tilniku in trenutek za tem obstala v vrtu mraza.

Slekla je umazane cunje in se potopila v sneg, ki ga je bilo zdaj malo, a pričakovala je, da ga bo kmalu več. Pod njenimi prsti je vstajal princ, bil je lep in bel kot ona in imela sta široko odprte oči, ko sta stala na pomrznjeni travi.

»Rad me imej,« mu je zašepetala v bleščeče uho.

Sneženje si je premislilo, dež se je vsul na njun objem. Stalila sta se in odtekla v jašek umazanije.

_________________
[Watching complexity:]
Chaos and order, two branches on the creation tree
Twins of opposites, but balancing the pendulum
Like children swinging the seesaw in glee
Unknowing about malice, destruction and odium

Naslov sporočila: Re: Arnkatla's Fimbulvetr Pet Mar 13, 2009 8:59 pm

Zapeljevanje
[February 4, 2009]

Z mrežo v roki sem se pognal za očarljivimi krili metulja, da bi polepšal svojo zbirko. Gnal me je v večnost brez prestanka in nisem ga mogel ujeti.

Moj svet je spremenil v zelen travnik. Moje življenje v tek neskončnega lova.

Nehal sem spati, hranil sem se in napajal z lastno lakomnostjo po njegovih pisanih očesih, ki niso mežikala, to je bila privlačnost kril, ki je bila tam zato, da je odvračala pozornost od nelepega telesa, ni mi dala miru. Nisem mu dovolil počitka, a nisem opazil, kdaj sem pričel preganjati samega sebe. Bil je povsod okoli mene, ugledal sem ga, kamorkoli sem usmeril svoj pogled.

Včasih sem občutil v svojih očeh slepoto in takrat sem se ga za trenutek prestrašil, a nikdar dovolj za umik. Mreže že dolgo nisem več potreboval, zato sem jo izgubil. Bil sem bolan od hrepenenja po drobljenju bitja pod svojimi prsti, na zbirko sem pozabil.

Zanikal sem utrujenost, a noge so se mi uprle in klecnile pod mojim težkim telesom, ki me je izdalo.

-

Z neba sem Perunu ukradel kočijo in zasledoval lepoto med oblaki.

Ozračje je postajalo pretoplo, ko sem začutil mlačen pot na vratu, sem se ovedel, da se spet budi rastlinje, da se prst taja.

On je postal na prvi cvetlici, ki se je odprla v pomlad. Vedel sem, da se zaradi utrujenosti bi ne nikdar ustavil, saj nad njim ni imela moči.

Na to sem čakal in s slastjo zagrizel v zadoščenje. Z neba sem utrgal strelo in scvrl vse okoli njega.

-

Umoril sem idejo, ker je nisem znal ujeti.

_________________
[Watching complexity:]
Chaos and order, two branches on the creation tree
Twins of opposites, but balancing the pendulum
Like children swinging the seesaw in glee
Unknowing about malice, destruction and odium