Blackout

Naslov sporočila: Blackout Čet Jul 17, 2008 8:49 pm

Dokaz

Ah, plameni so vedno tako sladki. Tako neukrotljivi in napačno razumljeni. Rdečelasa postava je nežno zaprla oči in se prepustila vročini, ko je še en pramen divje oranžne obliznil začetek njenega plašča.
Dvignila bi roke, če bi jih mogla, kričala v agoniji, če bi hotela, pa ni.
Saj zdaj je bilo tako vseeno.

Prestrašene rjave oči so zrle v zlato peščeno uro v njeni roki, prsti so se nekontrolirano tresli.
"Saj veš, kolikokrat moraš obrniti, kajne?"
Trdno je stisnila ustnice, seveda je vedela.
Še zadnji odblesk tistih oči, za katere je prosila sama pri sebi, da jih ne vidi zadnjič ... Pa saj bo čez nekaj sekund že nazaj.
"Če nočeš, lahko odnehaš. To je bila neumna ideja, jaz - "
Utišala ga je z enim samim pogledom. Ni mogla govoriti, ni mogla, ni mogla. Že dolgo ne. Od takrat, pač, ko ji je on prerezal vrat.

Kakšna množica barbarov, prezirala jih je, ker so smrdeli do neba, po mesu, smrti in vaniliji. Sovražila je vanilijo.
Pljuvala jim je pod noge in jih neslišno preklinjala, pojma niso imeli.
Pa vendar so imeli moč, da odločajo o življenju in smrti, v zatečenih in potnih rokah s težkimi prstani so nosili lutke iz voska in jih prebadali, pa niso trznile.

Razpre dlan in ga še enkrat pogleda. Fant ve, kaj ta pogled pomeni, zato se zravna v postelji - kolikor se pač more - in iztegne roko.
Od obeh je ostala le še razvalina, samo še senca njunih prejšnjih jazov. To ju je zlepilo skupaj, neločljivo in s tolikšno močjo, da se ji je bilo nemogoče upreti.
Spraševala se je, ali bo preživela brez njega.
On je bil njen glas, ona njegovo srce.

Ko je na mesu začutila razbeljene zublje, je sunkovito odprla oči, usta v nemem kriku, vendar od nje ni ušel niti glas. Mislila je samo na hladne, sive oči, mrzle kot led, kakor na novo zapadli sneg, da – hladile so jo, pomagale so ji, ampak –
Vročino je še vedno čutila, ampak ni je mogla premagati, zdaj ne več, ni je mogla blokirati, ni mogla ignorirati, kako se je topilo njeno meso in je vrela njena kri, še malo, še malo, samo še malo –

Samo igra, to je samo igra …

Ko bi ji vsaj kdo zatisnil nos, ni jih hotela vonjati.

Lebdela je v neskončnem, vretenca iztegnjena, udi zveriženi, kričala, kričala, kričala. Pravzaprav je bila nekoliko smešna, s tistimi pajkastimi prsti, ki so bili na tak, grotesken način podobni tistim, ki jo že zdavnaj zapadli v pozabo. Vsaj morali bi, ampak on pač ni pozabljal.
Odkar ni imel palice, je ubijal nekoliko težje, na begu ne moreš odrešiti prav vsakega, ki ga onečasti s pogledom, zato je v torbi nosil tanko žičko, stekleničko strupa za barbike in mesarski nož.
Saj je vedel, da njegov bivši sin ne bo prišel daleč.

Sunkovito je vdihnil. Zakaj je ni?

Oh, pa kako ga je imel rad. Nudil mu je izobrazbo, vso potrebno ljubezen, karkoli je hotel. Še pogledal ga je občasno, se pogovarjal z njim ob koncih leta, kaj več bi še rad?
Zdaj je končno vedel, da on kot oče ni bil kriv ničesar. Bil je, na njegovo veliko žalost, le navaden smrtnik, nesposoben videti, kaj bi bilo zares dobro zanj. Le kako mu ni naredil usluge, ko se je ponoči splazil do njegovega stanovanja v Cambridgeu in mu z žepnim nožem previdno, po obrisu izrezal srce?

Njene ustnice so bile presuhe, zato jih je še enkrat obliznila, nato lačno poljubila plamen, ki ji je zdaj že objemal vrat. Vedela je, da bi morala biti že zoglenel kup diamantov na tleh, ampak ona se ni držala nobene norme.
Čas strahov je minil.

Takrat, ko ga je držal v rokah, skoraj ni mogel verjeti, da je še vedno bílo.

Čakal je. Še eno sekundo, nato dve, odvrzi paniko in jo ubij, podredi si jo, tri. Vrata, se bodo odprla?

In ko si je vzel njegovo dekle, bi mu moral biti hvaležen. Da, tako je bilo. Naučil bi jo ponižnosti in pravilnega obnašanja, če le ne bi bila tako trmasta. Pa mu je prekipelo in je iz torbe potegnil nož in
potegnil.
Nikoli mu ni bilo jasno, kako se je izmazala. Zdravilec je že moral delati čudeže, samo govoriti ni mogla več, ker naj bi ji uničil glasilke, hvala bogu vsaj za to. Njegov sin pa … Saj ni vedel, je morda z
upiranjem smrti dosegel njegove standarde?
Kje pa. Nikoli se ne bo naučil, nikoli dojel, kaj je bilo bistvo. Ne čustva, ampak nagon.
Umreti bi moral, kreten.

In ona je gorela v neskončnost in se hranila z zublji. Zgnil je s stekleničko strupa v rokah, imela je obliko hruške. On pa je čakal in sedel in se staral, ni spregovoril in ni se premaknil, ne bo se, dokler ne pride nazaj, ker je rekla, da bo. Mavrična lučka v njegovih prsih bo gorela v neskončnost in se svetila z enakomernim sijem, dokler lastniku ne bo dovolj in si bo segel v strjeno kri in ven potegnil Luno.

Zadnji poljubi bi morali vedno biti tako sladki, v resnici pa v sebi nosijo strihnin.

Vrata se niso odprla nikoli, lasje pa so rasli.

Naslov sporočila: Parfait Pon Avg 18, 2008 11:37 am

Parfait

Lahko da sanjam, pa tega ne vem. Lahko da jokam, pa se mi ne sanja ...

Če
bi sanjala, bi videla sončno svetlobo in golo truplo na travniku. Čebele, ki bi se naselile v ranah in iz moje krvi delale med ter iz mojih mrtvih las krila.
Videla bi, kako mojo kožo kazi svetloba jutra na travniku in čutila, kako se spreminjam v prah.

Televizijo,
ki je nihče ne gleda, ker so vsi na drugi strani kamere. Moje nepremične roke s pudrom za nohti in ustnice, ki ne bodo dihnile nazaj, bolečino Pekla ob prizoru in Hudiča, oblitega s solzami.

Zdaj
vidim to v daljavi za zidovi in dež mi maže kožo na vijolično. Mogoče bi morala nehati s stanjem pod drevesi med nevihtami in poskušanjem loviti mrzle utrinke na jezik.

To je moje, vse je moje. Jaz sem lastnik vsega, ker si vse lasti mene. Ker jaz živim v vseh vas in jaz sem vse.

Naslov sporočila: Nelegalna muza Sob Avg 30, 2008 5:31 pm

Nelegalna muza

-

Leži na postelji in posluša tišino. Rahlo brnenje čebele za steklom, prekritim s črnimi zavesami, je komaj slišno. Vsake toliko se iz sveta zasliši vzklik, korak in nihče od njih ne more zanikati, da je živ.

V sobi je moč videti le nepremične silhuete pohištva. Vonj po loščilu je močan, ko hlastno seže na tla in pobere majhno škatlo. Bela roka, ki jo drži, v primerjavi s črnim zakladom žari.

Drži jo narahlo, kakor da se je boji in za kratek čas se zdi, da je noče odpreti.

Soba je podobna skladišču. Omare so v naglici zložene druga na drugo, mize obrnjene na glavo, prašna ogledala vsepovsod. Naložena so v kupe, naslonjena na stole in vržena v predale. Ves ta les v mraku daje vtis majhnega mesta, stolpov in meščanskih hiš, kraj srebrnih jezer. S postelje na sredini je moč videti stolpnice, ki se dotikajo neba, nenavadne zgradbe, v katerih ne živi nihče več.

Železna postelja je nametana z napol zloženimi rjuhami in zmečkanimi odejami, umazanimi blazinami in rahlim perjem. Telesa zato skoraj ni videti, vdrto je v taft in bombaž.

V izgubljenem mestu vedno živi le ena duša, tista z diamantnim lestencem in vijolično šminko, tista, ki vdihuje puder v zraku.

-

Svetloba se odbija od umazanih ploščic, ko si odpre pivo, ki ga je našel na pultu.

"Tega ne smeš," reče praznim očem z modrim lesketom in malce nagne glavo. "Rekel sem ti, da tega ne smeš."

Na tleh leži deček desetih pomladi in svetlih las, predolgih, da bi bilo spodobno. Počepne zraven njega in si ogleda sled ličila na njegovih majhnih ustnicah. "Ne smeš," ponovi in odžene muho, ki jo je privabila sušeča se kri na fantovem vratu.

Odloži pločevinko in z mize vzame škarje, ki zarežejo v zlato.

-

Škatlica je na drugi strani sobe zdaj, zlobna je. Njena vsebina je raztresena po žarečem telesu, lesketajoči se rubini polzijo po napudrani koži in za seboj puščajo temno sled.

Še vedno brezizrazno zre v strop, zdaj nepremično. Zdi se, da je premikanje dovoljeno le pudru, ki se v drobcih vrti po zraku, viden le v žarku sonca, ki uide skozi čipke zaves.

Ebenovinasta nočna omarica je začuda skoraj prazna, na njej ležita le beležka in svinčnik, v sožitju ošiljen do popolnosti.

Če bi nekdo odprl tiste črne platnice, bi na vseh straneh našel le en obraz, samo en pogled.

Nedolžnost bi sijala iz oči mladega fanta, hlepela iz vsake namišljene pore in polzela z njegovih golih bokov. Iz vsake poze bi bilo moč razbrati samo resnico, ampak za druge bi bila nerazumljiva, prevedli bi si jo kakor nerazumljivo, absurdno, nemogočo.

Ustnice v objemu vijolic se ob spominu na to očitno laž raztegnejo v nasmeh. Brez zvoka, v vakuumu misli umetne trepalnice zrejo v strop brez pajčevin in vedo, da drugega načina obstoja ne morejo več izbrati.

Prešinjajo jo spomini, v klavstrofobično natrpani sobi vidi črno-bel film. Ne loči več traku od resnice, kajti ta soba v življenju je siva. Znova vidi šibko telo pred sabo, spet začuti vročino, se dotakne nedoraslih lic, nižje, vedno nižje.

Spomni se še nekoga z rjavimi očmi. On je bil njena pot, njegova zanka njena ljubezen. Spomni se nečesa črnega v njegovi roki, škatla, zavita v mrtve lase.

Zaradi njega je čutila snežinke.

Da, spomni se bratov, vanilije in čokolade. Ni si mogla pomagati, če je imela raje vanilijo ... Veliko raje.

Laži so jo napravile v pošast in resnica jo je pohabila. Zajezila, zamejila. Saj je bil že čas.

Zapre oči in prisluškuje tišini. Jutri, mogoče ... Znova jutri.

-

Odpre vrata, prostor brutalno preplavi svetloba. Pošast v svili se skrči in si zakrije beli obraz s kremplji namesto rok,

Glas je le šepet, ton spoznanja. "Vzel si mu oči ..."

"Tega ni smel. Te takole zmešati in ti vzeti razuma, ali ne razumeš?"

Ve, da ji ne bo mogel pojasniti perverzije, nora je pač. Smehlja se.

"Vzel si mi ga, za vedno." Njen glas je meden kakor njene oči.

"Adeline, prosim ..."

"Vzel si njega, ampak on je bil moja duša, on je bil vse, kar jaz nisem bila. Tako pameten je bil ... tako lep. Mar ne razumeš, dragi moj?"

Nemirno se prestopi med vrati, ki se niso odprla že od njene zadnje kopeli. Žareča postava sredi postelje se premakne, zravna.

"Ubil si me z njim," ga mehko obvesti.

Svetloba s hodnika jo obsije kakor odrske luči, ne skriva se več.

Nebotičniki se spremenijo v škatle.

"Ko je umrl on, sem umrla jaz ... In zdaj sem prišla nazaj, da me umoriš še enkrat. "

Slutil je sled nirvane v njenem glasu.

"Samo njegov vonj hočem vdihniti še enkrat ..."

Jezera v ogledala.

Stopi naprej, hodi kakor kiklop v mestu otrok in ogledal, v njenem izgubljenem mestu. Iztegne roko, v skorajda ženski dlani drži pramen zlatih las.

Duše v prah.

Adeline zibajoče iztegne roko in si svetlobo njenega življenja potegne k obrazu. Oči so zaprte, trepalnice trepetajo, ko vdihne, vdihuje vedno znova, vedno hitreje, in umre, kakor je on.

V ekstazi.

Naslov sporočila: Vestalka Yesterday at 9:40 pm

Vestalka

~

"Rad te imam," je takrat rekel, in je zažarela.

Bil je samo polbog, ampak vseeno njen edini Jupiter in mislila je, da ji je njegova toplota podarjena.

"Lepa si," je rekel in začela je oddajati ukradeno svetlobo.

Naslednjič ni čakala, letela je k njemu in se ulegla na prag.
"Ah," je bilo vse, kar je rekel in njene karminaste ustnice so postale mrzle in niso oživele niti, ko si jih je vzel.

Do naslednjič se je znova napila božje toplote in ga gledala s še večjim življenjem.
"Končno," to je bilo vse in mislila si je, da je ona tista. Ko je njegova brezbrižna roka potovala do njenih ušes, so ostala v njegovi roki. Odšla je, ne da bi slišala pozdrav.

Mrtva ni mogla ohraniti ognja in ko jo je bičal, je na njegovem obrazu videla bolečino.
Tokrat so jo topile njegove solze, in pela mu je speve njene boginje in njegova bolečina je bila zagotovilo, da je zlato slano, njeni prsti so znova dobili sijaj.

Ko mu je skrivna devica naslednjič nastavila posvečeno zapestje, ni izustil besede, ni je pogledal. Željno je potegnil za pramene in v roki mu je ostal šop zlatih las.
"Izgini," je rekel nato in koža je začela odpadati.

Njena krila iz marcipana so se pokvarila, ko ga je čakala zadnjič. Zgnila je medtem, ko so ji od pomanjkanja valov pobegnile oči.

Ležala je na heliju in živela, znova videla. Gledala je na Zemljo in se v srcu smejala, medtem ko so se svete sestre Tarpeie lovile okoli luči.
"Rad te imam," je tokrat rekel, in je ugasnila.

~