Danes, ko so oblaki čisto na dosegu rok, se v meni poraja vprašanje: Ali ima vse, kar se mi dogaja v življenju svoj smisel? Ima... to je zagotovo.
Kar nekaj let nazaj, je človek lahko pri meni videl v očeh kronični nasmeh, srce pa je sijalo skozi kožo. Pozneje pa je moja duša tolikokrat umrla, da ne vem več, ali sploh še živi.
Vsaka tako dobra kot boleča izkušnja, mi je na novo izklesala podobo življenja. Dokler sem ubogala, sem bila dobra, prijazna, ustrežljiva,ko pa sem se postavila za svoj jaz, sem bila hodobna, hladna, ošabna... spremenijo me preprosta boleča dejstva, ki se mi dogajajo, dostikrat namerno včasih nenamerno, ki pa jih ne morem opravičiti. Za njimi ostanejo brazgotine, ki z leti polagoma izgubijo na ostrini, zasidrajo pa se nekam noter globoko na dno in ždijo potuhnjene. Od časa do časa pa se prikradejo na vrh in znova zabolijo.
Pa mi je do sedaj še vedno uspelo, ko sem bila že čisto na dnu, zvleči se nazaj na vrh. Ne vem, kako mi to uspe? Mislim, da je neka notranja pozitivna energija, ki me drži pokonci, da se ne zdrobim, kot steklo. Mogoče tako kot pri vrtnarju, ki obrezuje vrtnico, da ima več cvetov, tako je tudi pri meni: Bolj me sekajo, višje zrastem samo, da pri meni ostane več trnja.

...lepo je, če ima človek v življenju
nekoga ob sebi, ne nad sabo...

Zavezništvo

Hudič je sklenil zavezništvo z Matildo( smrt).Orjeta in klestita vse, kar jima pride nasproti. Medse sta povabila še gospo nesrečo, da bi bil učinek še boljši. Ne izbirajo svojih žrtev, prav dobro jim gre od rok.Ne ustavijo se pred zelo starim, bolanim človekom, ki si želi umreti; ne klestijo in orjejo vsevprek, na nikogar se ne ozirajo tudi na otroke ne.
Zakaj mora umreti otrok, ki še živeti ni začel? Zakaj se vsi trije ustavljajo na cesti, da se voznikom za vedno ustavi čas? Veliko zakajev je še, ki jim nikoli ne bomo znali odgovora. Mogoče, ne vem, jim nudijo potem lepše življenje,kdo bi vedel zakaj se usoda velikokrat poigra z življenjem, ki je tako krhko,ranljivo.
Kakorkoli že do vse treh moramo imeti, kljub vsemu kar nam prinašajo neko spoštovnje, seveda pa predvsem veliko distanco, da nas zaobidejo, kolikor dolgo se le da!


Sreča je ena prebrisana pospa
nikoli ne veš, kam se zakotrlja
z vsemi tremi bi morala pakt skleniti
pa mogoče smrti bi se dalo uiti...




Vem da je proza, nekako čudna, temačna.Ideja se mi je porodila ob nenehnem umiranju okrog nas, pa se mi je zdelo dobro da si zabeležim trenutna čustva.Upam, da ni branje naporno.

Mala sinica

[img]

Plavček





SINICE

Stanujem v manjšem mestu v bloku. Povzpeti se moram po stopnicah, kar do pete etaže.Kar dobra rekreacija saj je vsega skupaj kar 92 stopnic. Se mi pa čedalje bolj dozdeva, da so te stopnice z leti vse višje in višje. Ko pa prispem domov se mi razgled odpre na precejšen del mesta. Lepo je tu zgoraj. Imamo tudi srečo, da se nahaja pod blokom dosti drevja in grmičevja.
Visoko rasla srebrna jelka; njene iglice me spominjjo na svetlo zelen žamet, čeprav bodejo. Še ena jelka, ki pa ni tako svetlo obarvana kot srebrna. Pa nič zato, njene veje se ravno tako raztezajo daleč navzven.Družbo jima dela še mogočen hibiskus, ki pa žal ne cveti več, grm hermelike in visoka breza, ki ima za čudo na sebi še polno listja. Pa ravno prav, ker namreč na brezi se skrivajo dve vrste siničk.Navadna mala sinica in plavček. Kako so ljubke.
Ko zjutraj vstanem je moja prva naloga, da grem na balkon. Tedaj se začne na brezi dogajati.Se mi zdi, da siničke kar privzdignejo liste breze in pogledajo gor k meni. Šuuuuuš kot oblaček perja se vsuje po najmanj deset siničk naenkrat. Sedem je stalnih, kot bi imele isti naslov kot jaz.Posedejo se na ograjo in čakajo. Na roko jim nadrobim orehe, potem pa druga za drugo ali pa po dve hkrati pristanejo na roki, vzamejo vsaka svoj košček in odletijo. Tako vse do zadnje, vse dokler se jim njihov mlinček ne napolni. Joj kako imajo mrzle nogice,sedaj še ne tako, pozimi pa imam občutek, da postoji dlje na roki, kot bi hotela, da se malce ogreje. Tako je zjutraj, popoldne pa enostavno priletijo na okno kuhinje in čakajo da pridem ven na balkon.Ko dobijo svoj zalogaj, me pogledajo s tistimi malimi očkami, v zahvalo seveda.
Dobro vem, da si znajo ptice same poiskati hrano. Pa vseeno lep mi je občutek, da lahko bivam v simbiozi z naravo s pticami, ki so med drugim ne samo koristna, temveč čudovita bitja...


SINIČKA JA NA OKNO PRILETELA
REVICA SAMO ENO OKO JE IMELA

NA ROKI ČUTILA SEM, DA ODHAJA

KAR ČEZ NEKAJ DNI
MALE SINICE K MENI VEČ NI...

Zgodba je resnična, ki jo doživljam dan za dnem in ob tem neizmerno uživam...