KazaloKazalo  CalendarCalendar  Pomoč pogostih vprašanjPomoč pogostih vprašanj  IščiIšči  Seznam članovSeznam članov  Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov  Registriraj seRegistriraj se  PrijavaPrijava  

 

... Potepanja ...

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
Avtor Sporočilo
Modys
*
*
avatar

Male Capricorn Horse
Število prispevkov : 26
Age : 50
Kraj : Sanje ...
Points : 3320
Reputation : 1
Registration date : 02/10/2008

ObjavljaNaslov sporočila: ... Potepanja ...   Čet Okt 02, 2008 2:24 am

Izgubil sem se v mestnem vrvežu Savone in iskal nekaj za početi - da razbijem čas, ki mi je ostal do odhoda ... Bil sem pri prijatelju na obisku, ki sem ga spoznal na letovanju par let poprej ... Luigi kolega je delal in me pustil z svojimi doma jaz pa sem bežal ven v mesto, ker me je ovirala ta njihova prijaznost domačnost - tisti vsiljivi stalni gib ki te spremlja kadarkoli se premakneš kakor senca kakor nekaj lepljivega in utrujajočega za moje živce. Prihajal sem iz čisto drugega sveta. Iz kjer sem prihajal je bila prijaznost znak slabičev kot podrepništvo in meni tuje do kosti ... Slišal sem svoj glas ki me je opominjal - tiščal ... notranji nemir se me je polaščal vse dokler nisem pobegnil v mesto in se razlil po ulicah kakor hudournik po dežju ...
Luigi je bil zaposlen v nekem prevozniškem podjetju v pisarnah in je hodil kasno domov. Tako - da sem moral dolgo improvizirati, da sem našel kaj zanimivega in si dal izgovor zakaj sem odšel. Prijaznost ljudi je bila izgleda nalezljiva ker kamorkoli sem sedel je nakdo navezal stik z menoj kjerkoli sem se ustavil so bile neke oči ki so me božale - nek pogled, ki me je objemal kakor svetloba ... Savono sem poznal vendar sem skozi mesto prihajal le kot tujec na poti ... lepa je in urejena nič Trstu podobnega nima - celo promet v njej je bolj umirjen.
Iskal sem lokal ali teraso, kjer bi skril svoje telo pred pogledi in se otresel tega morastega občutka, da sem izpostavljen kakor Rdeča Mušnica sredi bujnega zelenja ... Hodil sem po ulicah mesta - v centru je bilo vse zloženo - kakor, da so se igrali narediti vsak korak enak. pločniki ceste stavbe vse je bilo lep polikano ljudje nasmejani ogovarjali so se kakor bi si bili sorodniki ... nepojmljivo za mojo revno dušo ... Počutil sem se kakor bi lahko zbežal samo še vase ... Odšel sem v Kiosk in si kupil neke stare stripe od Bonvija ... Storije del dopobomba - parodija na temo o koncu sveta ... kupil sem še eno od knjig za drobiž iz serije Riders digest in šel iskati svoj kot - Marquez. Po sprehodu skozi mesto sem končno nekje na obrobju našel en zapuščen star kafič kjer sem v poltemi sedel v zadnji mizi najmanj izpostavljeni pogledom in slučajnim mimoidočim, ki so vstopali popili kaj in odšli ob pestrem žlobudrajočem dialogu med lastnikom in stranko . Sedel sem in bral in pil pivo skadil vsake toliko pomirjujoč cigaret, pojedel par prigrizkov in vztrajno eskiviral kontakte z gosti ...
Počasi sem se ga rahlo nalezel in moje ure torture so se bližale kraju ... prihajala je sedemnajsta ura in odpravljal sem se nazaj k prijatelju kateri bo na srečo vsak čas prišel domov. Ko sem izstopil iz lokalčka sem opazil dva tipa, ki sta me gledala - nista bila iz kraja to se je videlo že na prvi pogled - najverjetneje sezonska delavca ... odsevala sta tisti luzerski pogled verjetno rahlo pijana tudi sama in naenkrat se mi približata ... eden od njiju me v polomljeni Italijanščini vpraša za čik, ker je videl da imam v žepu srajce cigarete in ko mu ponudim - njegov pajdaš v srbohrvaščini opozori kolega naj me vpraša tudi zanj ... stala sta meter in pol narazen eden točno pred menoj drugi malo nazaj za menoj tako - da sem drugemu napol kazal hrbet ... dal sem mu še preden je kolega izustil karkoli in se istočasno obrnil ter odšel ... Pogledala sta se presenečena in v začudenju sem uspel presekati vozel in stopil nazaj nemoteno v svoj takt proti domu .

Savona je eno najprijaznejših mest, kar sem jih v svojem življenju doživel - celo vsakoletni festival Gayev se zgodi kateri je baje poznan po celi Evropi ... Ni moj :) festival ...
Hodil sem in hodil in - ker je mestece malo sem čeprav rahlo izgubljen le našel vonj po prijateljevem domu ... Na ulici pred stanovanjem me je prestregla Monica sestra mojega kolega - najstnica ne preveč posrečenega videza a neznansko zanimiva ... imela je tisti južnjaški ten kože, mišje črne oči in zvite lase kakor Črnci ... naravni dredsi - ki so ji padali okrog glave da je izgledala še bolj okrogla kakor je v resnici na njeni rahlo zaliti in nizki postavi... simpatična na pogled in hudomušna ... zapaljena za Manu-ja pevca skupine Mano Negra in vse kar je dišalo po njem! ... Stalno je tečnarila pelji me sem pelji tam daj to pesem gor - v trenutkih, ko sva bila sama doma in mogoče si je po desetih dnevih celo predstavljala malo narobe mojo prijaznost do nje :) ker je že razlagala na bratovih žurkah, da sva par :) ... No res nekega zanimanja nisem pokazal trudil pa sem se vrniti kolegovi sestri prijaznost z katero so me zasipavali vsi ... Vprašal sem jo, če je Luigi že doma in rekla je - da moram še malo počakati, ker je odšel po svojo punco. Odvlekla me je v stanovanje kjer so me starši zgrabili kakor primež - kar se je zgodilo vedno ko sem bil dlje odsoten in me začeli futrat pojit in na sto in en način razlagati kako so bili zaskrbljeni ... No še svojih staršev nisem videl v takem deliriju in to niti takrat, ko sem se po letu plovbe kot šestnajstletnik prvič vrnil domov z ladje ... Končno sem dočakal Luigija in njegovo Donatello punco z katero sta se tisti čas sestajala ... Dan se je že počasi končeval in prevešal v večer - luči so počasi napolnile ves mestni prostor, ko smo se odpravljali ven .
Čakala nas je še ena noč čisto v Italijanskem slogu - dva drinka tu dva drinka tam nato pizza - dokler se ni vsa klapa dobila pol so se skoraj skregali kam naprej bomo odšli in kakor vsak večer - smo končali v isti diskoteki :) ... Hecen narod - dramatičen do kosti prijazen za svoje, hinavski do drugih ... z tisto hlinjeno prijaznostjo, ko te preizkuša in išče šibke točke - da bi te naslednji trenutek lahko podrl .
... Cel smeh - nikoli me niso razumeli in niti trudili se niso saj sem izstopal med njimi kakor svetilka sredi mraka - edino Luigi moj prijatelj z dopusta - Hvara, kjer sva se spoznala par let poprej v kampu v neki nevihtni noči, ko nam je vsem raztrgalo šotore in smo na hitro odšli - pol kampa spat v sili pod hotelsko teraso in kjer smo nato - ostali cel dopust do konca skupaj ... blato iz celega sveta - otroci vseh vetrov ... kjer smo se povezali in naužili lepih trenutkov, nekateri takrat prvič spoznavali svoje telo v spalnih vrečah z na hitro pridobljenimi partnerji za eno noč včasih samo pol ... kot ljudstvo pomešani takratni Jugoslovani z Španci, Francozi, Kanadčanoma, Italijani, Sarajevčani, Švedinjami, Zagrebčani Slovenci - celo zamejske Slovenke (rokometaška ekipa) vse od povsod ... eden mojih najlepših dopustov v življenju ... Luigi je nekaj let kasneje odšel delati v Švico in z katerim sem ob tej priliki izgubil stike ... sedaj se spominjam teh dni, ki sem jih doživljal kot najstnik in so mi pustili pečat v srcu ... in ko poslušam Azro in njenega Branimirja Štuliča se spomnem noči, ko smo prepevali njegove pesmi ob kitari dveh Rečanov na zidku ob morju, pili vino lovili punce in se zabavali ...


modys
Nazaj na vrh Go down
Modys
*
*
avatar

Male Capricorn Horse
Število prispevkov : 26
Age : 50
Kraj : Sanje ...
Points : 3320
Reputation : 1
Registration date : 02/10/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: ... Potepanja ...   Čet Okt 02, 2008 11:40 pm

... Ammeeeerika ... tvoje mavrične barve z katerimi očaraš gledalca so droga, ki privablja v obljubljeni Eldorado nešteto različnih ljudi vseh barv ras, da se naseljujejo in izkušajo tvojo grozno resničnost življenja na svoji koži ... Prvič sem jo doživel kot pravljično - ko smo z ladjo pripluli v Panamski prekop - in še danes me spremlja spomin na tiste preždete noči na palubi, vsakokrat ko sem se peljal skozi ... Vlaga, zatohel zrak poln vonja po gnitju mešanje vonjev gozda in reke ... težak ... potočki vlage, ki se nabirajo kakor kondenz na stenah ladje in se pomešani z sajami stekajo nazaj v reko - v krogotok življenja ... Panama, delavci ki privezujejo ladjo se vkrcajo na začetku kanala tik pred zapornico - pripelje jo Pilotina - velik čoln z ogromnim in glasnim motorjem ki rohni kakor kak avion iz druge svetovne vojne - sredstvo z katerim vozijo iz obale delavce in pilote ... vodnike, ki peljejo ladje varno skozi kanal ...
...vedno smo trgovali z temi delavci sprva v letih socializma - ko nismo imeli denarja oziroma deviz - smo menjavali blago za cigarete in nasploh za karkoli so bili pripravljeni sprejeti od tebe ... za zavojček marihuane ali za visečo mrežo - ali za srebrnik - ogromen novec ki je bil njihova denarna enota - Balboa ... nikoli kasneje nisem srečal kaj tako velikega nikjer po svetu - meril je čez 5 cm ... One Balboa z konkvistadorjem v oklepu in na konju z sulico na svojem licu ...
... Sedel sem na premec nekam v temo bingljal z nogami visečimi varno visoko gor in se razgledoval po vodi skozi katero je neslišno drsela ladja - ter se prepuščal krikom opic ali ptic z obrežja katero je potopljeno v mrak drselo mimo ... Počutil sem se kakor komandos v čolnu iz filma Apokalipsa ... neopisljivi občutki zdražene percepcije mladostnika - aktiviranega z neskončnostjo občutka ugodnega doživetja ... kanal je na obeh vhodih in na mestih kjer je ožina zelo osvetljen, barve se menjujejo med rdečo bledo belo in zeleno - z katerimi označujejo plovno pot ... gledal sem, kako drsi mimo nas čoln z delavci, ki so se vozili na naslednjo ladjo - da bi jo prepeljali iz Atlantika v Pacifik ...
... Kanal - veličasten konstrukt, ki so ga desetletja gradili nesrečniki katere je pobirala malarija in tropska mrzlica ter nesreče pri delu in nasploh neznosne razmere ... Grandiozen načrt, ki je razpolovil pot okrog Rta Horn in nesrečne Magellanove ožine kjer je zaradi mešanja dveh tokov - Atlanskega in Pacifiškega ter neugodnih hitrih menjav vremena, močnih vetrov in plavajočih ledenih gor postalo zadnje prebivališče premnogih mornarjev ...
Panama in Balboa - dve mesti - ležeči na obeh ekstremih kanala - veliki interesni točki vsake vlade, ki se je giibala okrog njih zaradi možnosti vplivanja na gospodarstvo celotne Amerike . Zadnjič ko sem bil tam ene 9 let nazaj so se razmere spremenile ... bila sta polni rusov kubancev in ljudi iz vseh karibov ki so se pred revščino in v iskanju boljšega življenja naplavili tja.
Verjetno kot kraja nista nič posebnega krasi ju tropski gozd okrog njiju in mešanica ljudstev vseh barv in ras ...


Rad sem imel države okrog Paname - Costa Rica, San salvador, Gvatemala, Honduras ... spominjale so me na zgodbe iz romanov Marqueza - vse je tako napol - divje ... ljudje tam so brez laži - vročekrvni topli nevsiljivi in moraš se prilagoditi njihovim navadam sicer si hitro v sporu z vsem kar te obdaja ... dogajalo se je da si pil cel večer in še pol noči z njimi in se imel dobro pol si rekel nekaj neprimernega in si dobil takoj priliko za pretep ... včasih v njihovih lokalih plačaš več kakor spiješ - ker se na tvoj račun zabava še pol lokala ko pa hočeš oditi te zaustavi ogromen gostilničar ki pride z palico za baseball in moraš pokriti zapiteh še kake sosednje mize :) vsekakor je bolje plačati ker je dostikrat nož zdravilo za nevednost in nespoštovanje krajevnih običajev . Še huje je z ženskami ...
Tam so bordeli nekaj vsakdanjega in v osemdesetih letih je posadka dostikrat koristila pristopne cene za si popestriti dele dneva, ko so bili prosti ... Vendar če si na začetku izbral eno dekle je bilo zelo zdravo z njo ostati do trenutka - ko smo se poslavljali ... poznal sem dva primera ki sta se pripetila ko sem bil tudi sam prisoten in je šlo za las da ne bi padli v vojno ... gringosi :) kaj so reveži vedeli o tem v kakšnem razkošju smo mi takrat v resnici živeli ... v Jugoslaviji :)

A. - Južna in tista centralna ... Pustila si mi pečat - vzljubil sem te in še vedno se zatekam v knjige Ameriških pisateljev - v glavnem Španskega izvora, ki me ponesejo nazaj v deželo, ki sem jo tako vzljubil ... Paz Cortazar Gallegos Hernandez Otero De Silva Marquez Fuentes Allende Romero ... ugrabili so mi dušo in ne bom je nikoli več ozdravil ...

Modys
Nazaj na vrh Go down

... Potepanja ...

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum: Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: AVTORSKI KOTIČEK :: Proza -