KazaloKazalo  CalendarCalendar  Pomoč pogostih vprašanjPomoč pogostih vprašanj  IščiIšči  Seznam članovSeznam članov  Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov  Registriraj seRegistriraj se  PrijavaPrijava  
 

Malčki- zgodbe za otroke

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
Avtor Sporočilo
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Malčki- zgodbe za otroke   Čet Mar 05, 2009 8:53 am

Konjiček Luka


slika/internet

Patrik in Leon sta bratca, zelo se imata rada, zato vedno tičita skupaj.
Oba hodita v vrtec, tja hodi še veliko otrok iz vasi, zanje skrbita Urška in Silvana, ki sta prav pridni. V vrtcu je fantoma zelo lepo, verjetno tudi zato, ker imajo tam veliko igrač.
Nekaj posebnega med igračami je konjiček Luka, ko so bili otroci v vrtcu je bil vedno vesel, ob vikendih ko otrok ni bilo, pa je bil žalosten, celo jokal je, ko je bil čisto sam. Zato je Urška predlagala otrokom: »Kaj ko bi ga vsak vikend eden izmed vas otrok vzel k sebi domov?«
»Ja, Ja,« so se s predlogom strinjali otroci, tako je sedaj Luka vsak vikend na obisku pri družini enega izmed njih.
Otroci ga doma dajo na mesto, kjer je čim več časa v družbi, ogovarjajo ga in skrbijo da mu ni dolg čas.
V nedeljo zvečer očka ali mamica napiše, kaj se je z njim dogajalo, kako je otrok skrbel zanj in kako se je Luka počutil v njihovi družini.
Prejšnji vikend je bil na obisku pri Patriku in Leonu, ker fanta hodita ob sobotah k starim staršem, sta Luko vzela s seboj.
Takoj ko sta prišla sta ga predstavila: »Poglej nona, to je konjiček Luka, najin prijatelj iz vrtca!« in dodala: »Ali ga lahko malo pocrkljaš?«
Nona je to zelo rada storila, tudi pravljico je prebrala vsem trem. Luka je bil zelo vesel, popoldne je šel spat brez ugovora, čudno tudi fanta nista v soboto prav nič ugovarjala, ko je nona rekla, da morejo spat.
Zvečer se je zelo dolgo poslavljal in ker on govori brez besed, je Patrik povedano prevedel noni: »Luka pravi da si pridna in da mu je tu pri vaju z nonotom zelo všeč in da bo še prišel na obisk.«


Nazadnje urejal/a lea199 Sre Mar 11, 2009 9:37 am; skupaj popravljeno 2 krat
Nazaj na vrh Go down
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Malčki- zgodbe za otroke   Čet Mar 05, 2009 9:53 pm

Patrik pri zdravniku



Patrika včasih bolijo očke, to se navadno dogaja, ko je veliko sončka in zunaj tako lepo.
Mamica ga je zato peljala k teti zdravnici in zmenili sta se: »Najbolje da gre na pregled k specialistu.«
Mamica je telefonirala tja in naročili so ga nekega februarskega dopoldneva.
Tistega jutra je šel Leon sam v vrtec, no to mu ni bilo najbolj všeč, bil je nekoliko negotov, a je le šlo.
Patrik in mamica sta se potem odpeljala v mesto, avto sta ustavila na velikem parkirišču ob veliki stavbi. Prav v to stavbo sta nato pogumno odkorakala.
V čakalnici je bilo zelo lepo, veliko igrač je bilo tam, tako da Patriku ni bilo nič dolgčas med čakanjem.
Čakala sta dolgo, zato je Patrik prosil mamico: »Mama ali lahko kaj pojem, zelo sem lačen.«
Mamica mu je dala malico, ki jo je zavito v prtiček prinesla v torbici.
Oh kako prijetno je bilo malicati ob majhni mizici, ki jo je vedno natančen deček prekril z papirnatim prtičkom.
Po malici se je Patrik spet veselo lotil igranja, še mamico je pritegnil k igri in obema je bilo prav prijetno.
V čakalnici je bila tudi gospa, ki je dečka z zanimanjem opazovala, potem je pristopila k njemu in ga vprašala: »Koliko si pa star?«
Patrik jo je resno pogledal in ji prijazno, a odločno odgovoril: »Ne jaz pa nisem star, imam samo štiri leta.«
Vsi , ki so to slišali so se namuznili in se veselo zasmejali.
Na vratih se je prav takrat pojavila sestra in poklicala: »Pridi Patrik!«
Z mamico sta vstopila.
V ordinaciji ju je pričakal prijazen zdravnik, pogledal je dečkove očke in mu pokazal slikice, da bi ugotovil koliko vidi. Patrik je videl prav vse in to stricu zdravniku tudi povedal. Zdravnik je bil zadovoljen in mamici je rekel, da so njegove očke zdrave.
Oba, tako mamica, kot Patrik sta bila tega zelo vesela.
Mama se je zdravniku zahvalila in oba sta ga prav prijazno pozdravila.
Ko sta odhajala iz velike stavbe, je Patrik rekel: »Veš mamica, tukaj sem se prav prijetno počutil.«
slika/internet


Nazadnje urejal/a lea199 Sre Mar 11, 2009 11:15 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Malčki- zgodbe za otroke   Pon Mar 09, 2009 10:19 am

Žabec Jan


slika/internet

Tistega pomladnega dne je žabec Jan posedal ob ribniku na Kačevem vrtu. Bilo mu je zelo dolgčas, nevoščljivo je opazoval kosa in njegovo mlado družico, ki sta se, obuta v rumene škorenjčke in oblečena v najboljši črni obleki, zaljubljena kljunčkala nedaleč stran.
Potem se je spustil mrak, zavel je rahel vetrič in na nebu so zasijale prve zvezde.
Od vaške mlake je Jan zaslišal zaljubljeni: »Rega, rega, kvak, kvak,« klicala ga je žabica Špela, ki si je želela njegove družbe.
Žabec je poskočil, samo trije skoki so bili potrebni, že je bil na cesti.
»Kako lepo!« Si je potihem dejal: »Res lepo je skakati po taki lepi cesti.«
Toda groza ...
Izza ovinka je prihumela kovinska pošast: »Brrr, Brrr, Brrr,« se je oglašala. Nesrečni žabec je prestrašen obstal, kot bi bil prikovan. Srček mu je divje razbijal v drobnih prsih. K sreči je pošast je odhitela mimo, on pa je ves prestrašen odskakljal naprej.
Ponovno je zaslišal zaljubljeni klic žabice Špele: »Rega, rega, kvak, kvak.«
Pogumno je nadaljeval pot, saj ni hotel, da bi ga Špela predolgo čakala.
Spet je prihrumela strašna pošast, še večja je bila od prejšnje in še glasneje je hrumela. Njeno hrumenje: »Brrr, brrr, brrr,« je zlovešče odmevalo od bližnjega hriba.
Nesrečni žabec Jan je prestrašen obležal na mrzlem asfaltu, v strahu je zaprl oči in poslušal razbijanje svojega srca.
Pošast tik nad njim je glasno hrumela: »Brrr, brrr, brrr.«
Žabec ni več videl zvezd, prekrila ga je črna tema. Mislil si je, da je mrtev.
Pošast je odbrzela naprej in žabec Jan je presenečen ugotovil, da ni samo živ, ampak tudi popolnoma nepoškodovan.
Vprašal se je ali naj gre naprej. Nič kaj ni bil navdušen ob misli, da bi pot nadaljeval.
Od vaške mlake je spet zaslišal zaljubljen klic: »Rega, rega, kvak, kvak.«
Pognal se je in skočil v smeri proti nežnemu glasu mlade žabice, tudi tokrat ni imel sreče, izza ovinka so zasvetili žarometi, spet se mu je bližala kovinska pošast: »Brrr, brrr, brrr,« se je slišalo njeno oglašanje.
Žabec Jan je prestrašen odskočil in padel globoko v obcestni jarek. Dolgo je padal, kajti jarek je bil zelo globok, spodaj je bila ledeno mrzla voda.
Reklo je : »Čof,« joj kako neprijetno se je žabec počutil, bil je ves poten, voda v katero je padel pa je bila zelo mrzla, kopanje v njej ni bilo nič kaj prijetno.Trepetal je od strahu in trepetal je, ker mu je bilo hladno. S skrajnim naporom se je reševal iz vode. Nekako mu je uspelo, da je zlezel na rob ceste.
Tam je stal in gledal za pošastjo, ki se je oddaljevala.
Spet zaslišal klic ljubljene žabice Špele: »Rega, rega, kvak, kvak.«
To mu je dalo novih moči. Hitro je odskakljal proti mlaki.
Tam ga je čakala žabica Špela, srečen jo je objel, ona se je stisnila k njemu in mu je nežno šepetala na uho: »Vesela sem te, kako zelo te ljubim in želim si, da za vedno ostaneš pri meni.«
Srečno sta živela do konca svojih dni.


Nazadnje urejal/a lea199 Sre Mar 11, 2009 9:31 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Malčki- zgodbe za otroke   Sre Mar 11, 2009 9:30 am

Pomlad zaspanka


slika/internet

»Spat!« Je ukazala mama.
Nejc si ni želel v posteljo, vedel pa je, da ima mama prav. Noči so bile tako kratke in on ni maral jutranjega vstajanja. Budilko je naravnost sovražil.
Vdano je odšel v svojo sobo. Mama je prišla za njim, popravila je toplo pernico, ga pokrila prav do noska. Sklonila se je in mu na lice pritisnila poljubček za lahko noč. Še: »Nočko!« mu je zaželela in odšla.
Nejc je hitro zaspal ... in potem se je zgodilo. S Tinkaro sta hodila po Pomladni dolini ...
Tam so cvetele raznobarvne rožice, ptice v grmovju so pele ljubezensko pesem; si družbe in ljubezni iskale. Zajčki so nežno skakljali, srnice niso bile prav nič boječe, mirno so opazovale otroka. Na modrem nebu je sijalo sonce, ki je grelo prelepo dolino.V zraku je plaval vonj po pomladi.
Nejc in Tinkara sta se držala za roki in hodila po beli cesti, ki je vodila do lepe hišice na robu gozda; skoraj skrita je bila v bujnem cvetju. Čez prekrasen vrt sta otroka prišla, do lesenih vrat, ki so bila pobarvana v nežno roza barvo. Postala sta za trenutek, potem je Tinkara rekla: »Daj Nejc potrkaj!«
Deček je dvignil roko in prav narahlo potrkal.
Nežen glas ju je povabil: »Le vstopita, draga prijatelja, vrata so odklenjena.«
Nejc in Tinkara sta vstopila, velika dnevna soba je bila vsa v cvetju, tudi tu se je slišalo petje ptic in dišalo je po pomladi. Spet sta obstala, vdihovala sta čarobni vonj in poslušala glasbo pomladi, z očmi pa sta v prostoru iskala njo: » Pomlad«
Mladenka je ležala na kavču, ki je bil prekrit s cvetjem.
Otroka sta jo prijazno pozdravila: »Dober dan Pomlad.« Ona se je nasmehnila in jima vrnila pozdrav. Nato ju je vprašala: »No zakaj meni ta čast, da sta me obiskala?«
Otroka sta nekoliko mencala, nato sta ji povedala: »Čas je že, da bi ti prevzela oblast iz rok botre Zime, kaj se je zgodilo, da še nisi prišla?«
»Oh otroka, toliko je bilo prazničnih dni in prav za vsak praznik, sem se zabavala pozno v noč.«
Moj ljubček beli oblaček Andrej, me je povabil na Valentinov ples, dolgo sva plesala in se šele v zgodnjem jutru vrnila. Zelo sem bila utrujena in kar nekaj dni sem spala.
Potem sem se med šeme pomešala, se s Pustom trudila, da bi zimo pregnala; noč sem spet preplesala in potem spet dolgo spala ...
Tudi osmi marec sem spodobno proslavila in se s sončkom domov vrnila. Spati, pa je treba ali ne?«
Nejc in Tinkara sta se spogledala in zasmejala: »Sedaj pa se s kavča dvigni in z nama pridi! Dovolj smo te že čakali!«
Pomlad se je nežno nasmehnila, vstala in odšla z otrokoma.
Zjutraj je Nejca zbudilo sonce, ki je kukalo v sobo. Deček je pogledal skozi okno in videl, da je Pomlad že prišla.
Nazaj na vrh Go down
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Malčki- zgodbe za otroke   Pet Mar 13, 2009 9:12 pm

PIKAPOLONICA



slika/internet

V sončno nedeljsko jutro je je tekla drobna deklica, veter ji je mršil zlate lase, modre oči so ji žarele v sreči.
Sklonila se je, njena rokica je segla po pikapolonici. Z nasmeškom na ustnicah je opazovala drobno rdečo, s črnimi pikami posuto žuželko.
Pikapolonica je počasi lezla po Kajini rokici, prav počasi je zlezla na njen droben kazalček.
Kaja jo je nagovorila: »Pikapolonica povej kje je moj očka.«
Pikapolonica je razprla rdeča krilca in poletela.
Kaja je veselo vzkliknila: »Si videla nona, ona ve kje je tata.«

Nona se je nasmehnila, v spominu je poiskala zgodbico, ki ji jo je pripovedovala mama.

V poletno nedeljsko popoldne je tekla Danica, njeni svetli lasje so bili spleteni v kitki, modre oči so ji žarele v sreči
Po njeni drobni rokici je počasi lezla drobna pikapolonica, bila je rdeča, posuta s črnimi pikami. Počasi je zlezla na deličin kazalček.
Danica jo je nagovorila: »Pikapolonica povej kje je moj očka.«
Pikapolonica je razprla rdeča krilca in poletela.
Danica je veselo vzkliknila: »Ste videli, pikapolonica ve kje je tata.«
Starša in starejša sestra so se smejali, ona pa je verjela, da pikapolonica ve kje je tata.
Nazaj na vrh Go down
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Malčki- zgodbe za otroke   Ned Mar 15, 2009 9:48 pm

KUKAVIČJI MLADIČ



V tistih dneh, ko je začelo pomladno sonce pošiljati tople žarke na od mraza opustošeno pokrajino, ko so na plano pokukali prvi zvončki, sledile so jim trobentice, teloh in prve nacise. V zraku je bil vonj po pomladi, ki je skupaj s toploto zlatega sončka pomenil novo življenje.
Mlada Kosa sta se v tistih dneh še posebno skrbno uredila. Umila sta si rumena kljunčka in žareče očke. Svetleče črno perje sta si počesala in spolirala sta rumene škorenjčke, da so se svetili, kot bi bili iz čistega zlata.
Zapela sta si pesem ljubezni in si govorila: »Ljubim te!« in: »Tudi jaz te ljubim!«
Vsa zaljubljena sta sklenila, da si bosta spletla družinsko gnezdo.
Pridno sta se lotila gradnje gnezda, res sta pazila, da bo gnezdo trdno in varno. Nista ga pozabila olepšati, ko sta z delom končala, sta kar žarela od ponosa.
Mama Kosovka je v gnezdo izlegla jajčka, katera sta izmenično grela in budno pazila nanje.
Tisto jutro je odletel očka Kos iskat kaj za v kljunček. Mama Kosovka, ki jo je vse bolelo od neprestanega ležanja na jajčkih, je poletela do bljižnega oreha, da si je pretegnila boleče peruti.
»Oh, kako lepo!« si je vsa zadovoljna rekla, ko se je nekoliko razgibala.
Hitro se je vrnila, ker se je bala za svoja jajčka. Oddahnila si je, ko je ugotovila, da so jajčka še vedno prijetno topla.
Vendar je bilo nekaj, kar jo je motilo. Ležala je na jajčkih in razmišljala, kaj je tisto, kar jo moti. Ni se mogla domisliti, kaj je tisto, kar je narobe.
Vesela je bila, ko se je očka vrnil s polnim kljunčkom dobrot. Med tem, ko sta se sladkala, mu je zaskrbljena zaupala: »Prej sem za nekaj trenutkov poletela, samo toliko, da sem si pretegnila peruti, ko sem se vrnila, sem imela občutek, da je v gnezdu nekaj močno narobe.«
»Ah, daj no! Saj veš, da se ti je samo zdelo. Ne skrbi vse je v redu.« Jo je tolažil on.
Više v gori sta slišala vesel: »Ku-ku, ku-ku ...« To je bilo oglašanje vesele kukavice, ki ji je pravkar uspelo podtakniti jajce v tuje gnezdo.
Skrbna Kosa sta valila svoja jajčka, vesela sta bila, ko se jima je izvalil prvi mladiček. Ponosna sta bila nanj, saj je bil to pravi orjak.
Naslednjega dne, ko sta za nekaj trenutkov zapustila gnezdo, so iz njega izginila vsa neizvaljena jajčka. Žalostna Kosa sta potem še bolj pazila na svojega edinčka. Rad je jedel, postajal je pravi orjak, tako da ga je bilo polno gnezdo.
Hitro je prišel dan, ko je bil mladič goden za samostojno življenje. Poletel je v krogu nad gnezdom in še zadnjič pozdravil starša z radostnim: »Ku-ku, ku-ku ...«
Kosa sta se žalostna spogledala, jasno jima je postalo ... skrbela sta za kukavičjega mladiča.
slika/internet
Nazaj na vrh Go down
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Malčki- zgodbe za otroke   Čet Mar 19, 2009 10:59 am

Matic in pupek



Matic živi na vasi, veliko je v naravi. Veliko krat pomaga sosedu na njivi, na domačem vrtu ima svojo gredico za katero zelo lepo skrbi.
Rad ima tudi živali, posebno tiste, ki živijo v naravi so mu zelo pri srcu. Skupaj z nonotom hodita na ribolov. Nedaleč od hiše, v kateri Matic živi, je mlaka. Tja ne sme sam, ker se starša bojita, da bi se mu kaj zgodilo. Zato za spremstvo poprosi nono, ker ima največ časa. Na takih potepih jima je vedno lepo.
Tiste nedelje je Matic takoj po kosilu rekel noni: »Nona ali greš z mano k mlaki? Ujela bova pupka in ga prinesla domov.«
»To pa ne!« Je ugovarjala nona: »Pupek živi v naravi in tam mu je zelo lepo, če ga prineseva domov bo žalosten.«
Mali pa se ni dal prepričati: »Veš, saj ga ne bom imel dolgo doma, samo dan ali največ dva. Potem ga bova odnesla nazaj v mlako, tako ne bo preveč žalosten.«
»Matic mislim, da to ne bo najbolje, živalco bo strah.« Se ni strinjala nona.
Deček pa ni in ni odnehal in še tako milo je prosil: »Prosim te nonica!«
Vesel nasmeh se je razlezel po dečkovem obrazu, ko je videl, da je nono prepričal. Odšla sta k mlaki in gledala v čisto vodo, tam sta videla majhne ribice, ki so živahno plavale. Med njimi se je mešalo veliko paglavcev in nekaj pupkov.
»No Matic, kako misliš, da bova ujela pupka?« Je vprašala nona.
»Preprosto! V najlon vrečko ga bova ujela.«
»Uh, to pa ne bo preprosto.«
Rečeno storjeno. Resno sta se lotila dela. Nona je nekoliko nerodno stopila in se si zmočila trenirko. Matic se ji je ob tem nagajivo smejal. Po nekaj minutah je bil njun trud poplačan, eden izmed pupkov je plaval v njuni z vodo napolnjeni vrečki.
slika/internet
»Hura zdaj pa hitro domov!« je zaklical Matic in odhitela sta proti domu.
Tam je Matic položil pupka v že prej pripravljeno plastično posodo, res se je potrudil, celo kamenje je dal vanjo: »Da se bo pupek počutil, kot bi bil v mlaki.«
»Nona sedaj pa pojdi hitro na internet in ugotovi, s čim ga morava hraniti.«
»Že hitim!« Je hitro ubogala nona.
Sedla je za računalnik in iskala po spletu primeren podatek. Zmotil jo je Matičkov jok.
»Kaj se je zgodilo, da jokaš?«
Med glasnim hlipanjem je deček jecljal: »Nona ... Manca ... ta hudobija ... mačja ... Maca je pojedla ... ubil jo bom ... hudobo mačjo ... pupka je pojedla.«
Nona je dečka tolažila, čeprav je bila jezna nanj: »On je tisti, kriv je, če ne bi vztrajal, da hoče pupka doma, bi ta še vedno veselo živel v mlaki.« Je najprej mislila.
Gledala je Manco, kako zadovoljna prede na dvorišču, res je bila videti zadovoljna.
Potem je nona spet razmišljala: »Ne, ne Matic ni kriv, jaz sem kriva, samo odločno bi mu rekla ne in pupek bi še živel.«
slika/internet
Nazaj na vrh Go down
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Malčki- zgodbe za otroke   Pon Maj 25, 2009 8:40 am

Muca Maca razmišlja ...



Mijav, sem muca Maca. Nisem več rosno mlada, zato imam nekaj svojih muh in navad, ki niso vsakomur všeč. Toda moja gospodarja me imata rada, res se ne morem pritoževati ... redno me hranita in veliko crkljata. Mačja hrana s katero me hrani Ona, mi ni preveč všeč, so že boljše miši. On mi privošči hrano, ki jo jesta onadva ... mnjam, mnjam, tisto pa je dobra hrana. Zato sem vedno pri pri mizi, ko vidim, da bosta jedla. Sedem tik k Njemu in ga prav nežno božam, prosim in prosim, dokler se me ne usmili in mi da nekaj okusnih grižljajev.
Ob večerih me crkljata, lahko si sama izberem na čigava kolena bom zlezla.
Včasih se ljudje prav čudno vedejo, ko jim zmanjka hrane ne gredo na lov, ampak v trgovino. Tam nakupijo vsemogoče, tudi tisto mačjo hrano, ki mi ni všeč. Ne morem jima dopovedati, da je ne maram.
Tudi pse imajo radi in tako tudi meni ne preostane drugega, kot da sem prijazna z Ajšo. Včasih bi jo z veseljem mahnila po gobčku, a vem da bi mi bosta gospodarja zamerila, zato sem vedno prijazna z njo.
Včasih pridejo na obisk otroci, ti so prava nadloga. Zato skušam zbežati, takoj ko opazim, da prihajajo.Včasih mi ne uspe, takrat me dvigajo in stiskajo, to mi ni nti malo všeč. Vendar skušam biti tudi s temi malimi nepridipravi prijazna, veliko mi namreč pomeni,da me imata moja gospodarja rada.
No če seštejem vse za in vse proti, ni niti tako slabo sožitje z ljudmi.
Muca Maca
Nazaj na vrh Go down
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Malčki- zgodbe za otroke   Čet Maj 28, 2009 7:28 am

NAJA JE ZBOLELA



Tistega četrtka se je Naja zelo slabo počutila. Že zjutraj jo je bolelo v trebuhu. Krči so postajali vedno bolj boleči. Zato je začela razmišljati: »Kaj ko bi prosila učiteljico, naj pokliče očeta?.«
Oklevala je in si nazadnje premislila:»Ne bo potrebno, saj lahko potrpim, počakala bom do konec pouka.«
Bolečina je postajala vse močnejša, bilo je tako hudo, da ni mogla slediti razlagi, spet je razmišljala: »Kako dobro bi bilo, zbrati dovolj poguma in prositi učiteljico, naj pokliče starša?«
Spet je oklevala: »Morda ni nič hudega?«
Zdelo se ji je, da se je čas ustavil, tako počasi je tekel. Naja je potrpežljiva deklica, res da je bila vsa razbolela, vendar je potrpela do konca pouka. Takoj, ko jo je prišel očka iskat, mu je potožila: »Očka, zelo me boli trebuh.«
»Morda si kaj takega pojedla?« Jo je zaskrbljen vprašal očka.
»Ne vem, morda sem res,«mu je odvrnila Naja.
Doma ju je pričakala mamica. Deklica ji je s solzami v očeh potožila: »Mama, kako zelo me boli! Vedno huje je!«
Mama, ki Najo dobro pozna, se je takoj odločila: » K zdravniku bova odšli! Morda je kaj hujšega, zato je bolje, da ne čakava preveč.«
Naja ni mogla več skrivati strahu, tudi bolečine ni zmogla več prenašati, zajokala je.
Zdravnik jo je pregledal in jo poslal v bolnišnico.
» Mislim, da gre za vnetje slepiča,« je rekel zaskrbljenima staršema.
Namestili so jo v večjo bolniško sobo, tam sta že bila dva dečka. Starejši je okreval po operaciji, štiriletniku so zdravili poškodovano nogico. Otrok je moral mirovati, zato je bil siten, veliko je jokal, kljub temu, da je bil ob njem očka.
Naji je bilo hudo, ker je ostala sama, bolelo jo je, še najhujši je bil strah. Počutila se je samo. Noč je prebila budna, spanca ni bilo na obisk niti za kratko minutko.
Zjutraj so se zanjo začele, vse prej kot prijetne preiskave. V želodčku ji je krulilo, bila je lačna, ker je morala ostati tešča.
Starejši deček ji je pripovedoval, kako slabo se je počutil prve ure po operaciji: »Najhuje je bilo, da sem toliko bruhal,« se je spominjal.
Mlajši otrok si je zaželel, da bi se igrala z njim. Takoj je bila za to. Med igro se je nekoliko sprositla, počutila se je za spoznanje bolje.
Potem so se odprla vrata: »Mama!« je vesela vzkliknila Naja.
Klepetali sta, mamo je zanimalo: »Kako je bilo ponoči? Si spala?«
»Ne, nič nisem spala. Nisem mogla zaspati.«
»To pa ni dobro. Povej mi, katere preiskave so ti danes naredili?« Je nadaljevala mama.
»Kri so mi vzeli, vodo sem morala dati in naredili so mi ultrazvok,« je hitela naštevati deklica.
V sobo je prišel zdravnik, mama ga je vprašala za informacije. Ni imel veliko za povedati: »Diagnoze nismo še uspeli postaviti,« jima je rekel.
Tudi očka je prišel na obisk, oba z mamo sta se dolgo pomudila pri Naji, tako da je dan hitro minil. Sledila mu je še ena samotna noč, tudi ta je bila skoraj brez spanja. Občasno jo je zelo bolelo. Čas ji je tekel zelo počasi.
Naslednji dan je bila sobota. Med vizito je Naja zajokala:
»Rada bi šla domov!« je rekla prijaznemu zdravniku.
Na njeno veliko presenečenje, ta ni imel nič proti.
»Le na preiskave boš morala prihajati.«
»Lepo!«je vzkliknila in bolečina je bila v tistem trenutku za polovico manjša.
Vikend je preživela doma, kljub bolečini in povišani temperaturi je bila vesela.
Naslednji teden jo je očka vozil na preiskave. Trajalo je še nekaj dni, da so ugotovili, kaj ji je. Dobila je zdravila in stanje se ji je hitro izboljšalo, najprej je padla vročina, nato so dokončno izginile bolečine.
Sedaj že lahko hodi v šolo, če jo kdo vpraša:«Kako se počutiš?«
Mu Naja vsa srečna odgovori: »Zdrava sem kot riba.«
slika/internet
Nazaj na vrh Go down
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Malčki- zgodbe za otroke   Sre Sep 16, 2009 6:45 am

Tudi preveč dobrega lahko škodi




Nekoč, ne tako davno, so v hišici za devetimi gorami in devetimi vodami, živele tri muce.
Stara gospa muca Maca, ki je prisegala na zdravo prehrano. Mica, debeluška v najboljših letih, ki je bila zelo požrešna. Mlada mačja gospodična Murka, ki je pazila pri prehrani. Skrbela je za svojo lepo postavo, jedla je malo in veliko se je gibala.
Gospodinja hiše za devetimi gorami in devetimi vodami je zelo dobro kuhala. Kosila so bila slastna in so omamno dišala.
„Mmm … mmm … kako dobro, gospa Helena je res dobra kuharica,“je modrovala Maca.
„Res enkraten okus,“ je poznavalsko pripomnila mlada Murka.
Debeluška je s polnimi usti rekla nekaj, kar je zvenelo kot:“Dobro.“
Potem je bilo tiho. No, ne ravno tiho. Slišalo se je mljackanje debelušne Mice.
Prva se je oglasila Murka: „Dovolj hrane! Na vrt grem. Poigrala se bom s pisanimi metulji, ki tam preletavajo.“
„Tudi sama sem sita,“je rekla Maca in dodala:“Ulovila si bom še kobilico ali dve, za zdrav poobedek mi bosta.“
Mica je požrešno jedla. Začutila je tiščanje v želodcu.
„Saj bom zmogla. Preveč dobro je da bi pustila,“ je sama sebi prigovarjala.
Zmogla je. Krožnik je bil prazen, celo polizan. Trebuh jo je neznosno bolel. Odšla je po stopnicah proti vrtu. Takrat se je zgodilo … Postalo ji je neznosno slabo.
Murka in Maca sta se spogledali in si prikimali.
Maca je polglasno rekla:“Tudi preveč dobrega lahko škodi.“

slika/internet
Nazaj na vrh Go down
lea199
*****
*****


Število prispevkov: 4618
Points: 6268
Reputation: 86
Registration date: 27/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Malčki- zgodbe za otroke   Sre Nov 25, 2009 9:52 pm

UMBI ČRNA DEKLICA



Umbi se je prebudila ob prvem svitu. Hitro je vstala in začela z vsakodnevnimi opravili. Že veliko preden je vzšlo sonce, se je zanjo začel nov dan. Pospravila je po kolibi in skuhala nekaj polente za zajtrk.

Umbi živi v preprosti leseni kolibi, v neki odročni Afriški vasici. Odkar ji je lani umrla mamica sama skrbi za pet bratcev.

Kljub trdemu delu, ki ga opravlja je vesela in igriva. Ustnice ji silijo v prikupen nasmeh, ob tem razkrivajo kot biser bele zobe. Njene tople, temne oči se nagajivo iskrijo. Neubogljive, kodraste lase si spleta v drobne kitke.

Vsi prebivalci te majhne vasice so revni. Vsaka družina ima nekaj zemlje, tam si s trdim delom pridelajo najnujnejšo hrano in napasejo čredico koz.

Preproste, na odprtem ognju kuhane hrane je vedno premalo. Otroci so velikokrat lačni, njihove oči nemo prosijo:“Jesti!“

V vasi nimajo vodnjaka, zato morajo ženske po vodo nekaj kilometrov daleč. Umbi je sama, zato je zanjo zelo naporno. Strah jo je, ko zajema vodo iz reke v kateri se lenobno premikajo krokodili. Vendar je pogumna, ker ve da mora; voda pomeni življenje.

Umbi in njeni bratci ne vedo kaj je elektrika, ne vedo kako zelo so lahko svetle noči, ki jih osvetljujejo električne žarnice. Koliko težaškega dela lahko prihranijo električni stroji.

Igrač skoraj ne poznajo, tiste redke trenutke, ko jim ni treba delati, se igrajo preproste igre, katere so se naučili od starejših.

Takrat pred letom dni, ko ji je umrla mama je bilo zelo hudo. Čisto sama je bila za vse. Ni se bala dela. Bolela jo je žalost v otroških srcih, strah jo je bilo obupa, ki se je zrcalil v očeh njenih bratcev. Bolel jo je jok najmlajšega Garfta in hlipanje, ki mu je stresalo drobno telesce …njegovo klicanje: „Mama, mama ...“

Skušala ga je potolažiti … vliti upanje v srca ostalih. Zato jim je pripovedovala veliko pravljic o dobrih bitjih, ki rada pomagajo ljudem, posebno dobrim otrokom.

Sedaj tudi sama verjame, da jim je pomagalo eno izmed teh dobrih bitij. Sreča je prišla v pismih dobrih ljudi, ki živijo na celini, ki ji pravijo Evropa.

V vasi so pred meseci odprli šolo. To je najboljše, kar je Umbi doživela.

Vaščani so zgradili leseno kolibo. V notranjost so namestili veliko tablo, ki so jo pripeljali iz mesta. Zbili so preproste klopi, da otroci med učenjem sedijo.

Iz mesta je prišel mlad učitelj.

Otroci začeli hoditi v šolo, tam se učijo pisanja, branja in poklica, ki naj bi jim pomagal do zaslužka in lažjega življenja.

Šolnino plačujejo posvojitelji na daljavo. To so dobri ljudje iz razvitega sveta, ki mesečno prispevajo manjši znesek za določenega otroka. Vedo njegovo ime in imajo njegovo sliko. Včasih mu pišejo drobno pisemce ali čestitko.

Za Umbi skrbi družina iz Slovenije, za njene bratce pet družin iz različnih koncev Evrope. Veseli so vsakega drobnega pisemca ali čestitke, ki prispe na njihov naslov. Verjamejo v dobra bitja, ki so jim pomagala, do njih pripeljala dobroto posvojiteljev na daljavo.

Umbi je vesela. Zadovoljna s svojim življenjem, saj drugačnega ne pozna.

slika/internet
Nazaj na vrh Go down

Malčki- zgodbe za otroke

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum: Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 ::  ::  -